Mednarodne mladinske izmenjave s skupino so vedno zanimive, saj so polne zabave, novih izkušenj in učenja novih veščin skupaj z vrstniki. Ampak, kot pravi stari pregovor: »Včasih je treba iti tudi solo«.

Letos smo se v stanovanjski skupini odločili, da ne bomo zgolj podpirali mladinske izmenjave, gostili tuje prostovoljce, ampak bomo aktivni tudi v mednarodnem projektu evropskega prostovoljstva v sklopu European Solidarity Corps. Kaj to pomeni? Na kratko povedano, z Aleksom bova vsak posamezno odpotovala v Belgijo, kjer bova 2 tedna prostovoljca v organizaciji De Wissel (https://www.wissel.be/site/index.php/afdelingen/de-switch). To tudi na srečo pomeni, da greva tja brez naših vzgojiteljev. Aleks gre na poletni rok, jaz pa na zimskega.

V januarju 2020 sva bila z najinim vzgojiteljem Markom povabljena najprej na spoznavni vikend, da sva lahko spoznala belgijsko organizacijo, njihov program ter ekipo tudi v živo. In v tem besedilu bom z vami delil nekaj utrinkov iz te dogodivščine.

V četrtek smo jaz, Aleks in Marko odšli na letališče Brnik in leteli celo pot do Bruslja. Tam nas je pričakal belgijski mentor Ben, ki nas je peljal do našega končnega cilja, ki se nahaja malce izven mesta Louven. Prišli smo zvečer tako, da smo po manjšem obroku, ki ga je prijazno pripravila prostovoljka iz Francije, malo poklepetali in odšli v naše postelje, nestrpno čakajoč naslednji dan.

Naslednje jutro smo se prebudili, pozajtrkovali in spili kavo, nato pa se je naš dan začel. Prišli so najstniki in mentorji iz belgijske skupine. Sledil je krajši sestanek, med katerim so si razdelili dnevne naloge. Slučajno pa so imeli ta dan tudi praznovanje in organizirali so hojo po žerjavici. Mi trije smo se kot pravi pogumni Slovenci odločili, da bomo sodelovali kljub temu, da nas je delo na vrtu ob belgijskem vetru zelo mikalo …

Zbrali smo se v indijanskem šotoru, se predstavili drug drugemu, nato pa nam je njihov mentor pojasnil, kako bodo potekale delavnice oziroma aktivnosti. Najprej smo izvedli tri vaje in daleč najbolj zanimiva je bila tretja, ko smo morali v paru skriviti železno palico za beton in to sicer z (pazite to!) našimi vratovi! Prav ste prebrali. V parih smo si železno palico postavili na vrat, vsak svoj konec palice, nato pa smo začeli hoditi istočasno drug proti drugemu. In po tem ne samo ostali celi in zdravi, ampak tudi uspešno upognili palico! Marko je bil sicer malo bled še par ur, vendar je po večerji dobil svojo barvo nazaj. Zvečer je sledila hoja po žerjavici. Hojo smo opravili vsi brez problema, malce smo hodili po strani, a drugače brez težav in opeklin. Po večerji, ki je sledila, smo se kmalu odpravili v posteljo, saj smo bili vsi mentalno izmučeni.

V soboto zjutraj smo našo jutranjo rutino ponovili in nato je sledil sestanek z belgijskimi mentorji o tehničnih in logističnih stvareh glede najinega prihoda, ampak več o tem prihodnjič. Po sestanku pa smo se odpravili v Bruselj. Tam smo se sprehajali večino dneva, nakupovali, se smejali in jedli vaflje. In se nato še bolj smejali. Srečali smo tudi ulico smrti oz. eno večjih nakupovalnih ulic. Predstavljajte si Čopovo ulico v Ljubljani na dan prižiga lučk, vendar štirikrat širšo in petkrat daljšo. Ta del je bil ZELO zanimiv … Zvečer smo se vrnili v naše sobe in kot prejšnji dan popadali v postelje in zaspali. No, Marko je zaspal, midva pa sva se še malo družila s dobrim prijateljem wi-fijem.

V nedeljo zjutraj smo spakirali in odšli nazaj na letališče. Še prej pa smo si ogledali še mesto Louven, ki ima prelepe cerkve, in pa preizkusili smo tudi mojo orientacijo, kar pa se ni dobro končalo (bilo je zelo oblačno). Potem smo se z vlakom odpeljali nazaj na letališče, kjer smo počakali naš let nazaj v Ljubljano. Na Brnik smo prispeli proti večeru, na naše veselje ob spremstvu sončnega zahoda. Lep konec leta za konec lepega vikenda.

Komaj čakam, da se moja 2-tedenska avantura kot prostovoljca v belgijski organizaciji začne!

Dostopnost