Naša stanovalka je takole reflektirala svojo življenjsko izkušnjo, ko je pisala seminarsko nalogo o alkoholizmu:
Sama sem odraščanje z alkoholizmom izkusila na lastni koži. Velikokrat sem se sramovala dejstva, da je moja mama alkoholik in da je življenje z njo vse prej kot enostavno. Kot otrok sem bežala od doma, se skrivala pri sosedih, branila očeta in iskala pozornost na napačne načine. Na nek način je bilo, ko sta se starša ločila, lažje, saj sem vedela, da nasilja med njima ne bo več, vsaj ne vsak dan. Vseeno pa je z ločitvijo prišlo dejstvo, da bo mama živela sama in da tam ne bo nikogar, ki bi ji vsaj malo postavil meje. Iz skrbi do mame, sem se z njo selila iz enega v drugo stanovanje in pitje je postajalo vedno bolj pogosto in vedno bolj nevarno. V najstniških letih sem postala upornica, popustila sem v šoli, začela sem se samopoškodovati in zatekati k drogam.
Dejstva, da je moja mama alkoholik, nisem izrekla do svojega 13 leta, kar dokazuje teorijo, da družina takšne tipe težav velikokrat prikrije. V družini o problemu alkohola nismo veliko govorili, o tem smo se pravzaprav pogovarjali šele na zdravljenjih ali terapijah. Velikokrat sem tudi branila očeta pred mamo, ko je bila nasilna. Prevzela sem vlogo starša, ampak ne na način, da sem skrbela za družino, temveč bolj na način konstantne skrbi ne samo za mamo, temveč za oba starša. Strah me je bilo, kaj bo, če ne bom ob mami, ko bo pila, skrbelo me je, kje bo spala, če bo jedla, bala sem se, da bo nekje padla ali pa da ji bo kdo kaj storil. Želela sem, da imam dovolj vpliva nanjo, da s pitjem preneha in ob vsakem zdravljenju upala, da bo temu prišel konec. Mama je bila bolj kot fizično nasilna verbalno in psihično. V opitosti ni nikoli izpustila trenutka, da nam pove, da smo mi krivi, da pije ali pa je izrekla kakšno žaljivko Na tej poti sem »pridobila« socialno anksioznost, depresijo, padla sem letnik in se enostavno prepuščala vsakemu dnevu posebej.
Vse se je umirilo, ko sem v 17. letu zapustila družinsko okolje in bila poslana v stanovanjsko skupino. Prepisala sem se na SPSŠB, začela delati na sebi, hoditi na terapije in, kar je najpomembnejše, prekinila stike z mamo. Čez čas sem se naučila do nje in njenega alkoholizma držati razdaljo, a nekatere lastnosti, kot so pretirana skrb, živčnost, velika potreba po pozornosti, težave z zaupanjem, ipd., ostajajo.
Z veseljem rečem, da je mama trezna že več kot eno leto, vseeno pa ne upam preveč, da bo tokrat zdravljenje dokončno uspešno. Življenje z alkoholikom je brez dvoma porušilo družinsko dinamiko in vplivalo na vse medsebojne odnose. Vsi, kljub temu, da mama že dolgo ne pije več, živimo v konstantni skrbi, da se bo njeno pitje ponovilo in nihče ne ve, kdaj ji bomo, če ji sploh bomo, spet popolnoma zaupali.
Nedavni komentarji