Naš Lan je takole doživeto opisal pohod na Triglav:
Dočakali smo težko pričakovani skupni vikend, ko smo se namenili osvojiti Triglav. Vikend, na katerega smo se pripravljali tedne in tedne, smo pričakali izredno živčni.
V petek smo se po pouku vrnili v skupino in spakirali vse potrebno za ta izziv. Ta dan smo morali iti spat prej kot ponavadi, saj smo se naslednji dan zbudili zgodaj zjutraj in kar se da hitro odpravili na pot. Ko smo prispeli na Pokljuko, ki je bila izhodišče za vzpon, smo se dobili s prijatelji iz Produkcijske šole in drugih stanovanjskih skupin. Ena od vzgojiteljic je ponudila drugo najboljšo jabolčno pito, kar sem jo kdaj jedel (najboljša je seveda moja) in nato smo se odpravili na pot.
Pot sta od začetka vodili Sara in Špela. Pot pa ni bila prizanesljiva že od začetka. Po 10 min hoje se je začel vzpon, ki ga ni bilo konec cel vikend. Hodili smo in hodili in hodili, nato pa končno, kar se je zdelo celo večnost, smo prispeli do Vodnikovega doma. Sredi sendviča smo zvedeli, da je za nami lahek del poti. Nam v uteho je Tomi rekel, in citiram: “Do Planike je sam še urca.” Kot pričakovano ni bila le “urca” ampak 3 do 3,5 h naporne hoje. Vijugasta pot in pogled na Planiko sta uspešno izničila zadnji košček dobre volje, ki smo jo še imeli. Kar je bil že tako ali tako naporen pohod, se je od tam spremenilo zame v bitko za življenje. Nazadnje pa smo le prišli do doma Planika. Nekateri (Peter) so se počutili odlično, medtem ko smo nekateri zaradi bolečin čutili ne samo mišice ampak tudi kosti. In sredi drugega sendviča smo izvedeli, da gre od te točke zares. Nekateri so že zaostali in te je Tomi pospremil do doma na Kredarici. Ostali pa smo si nadeli naše gromozanske nahrbtnike in se odpravili proti Malem Triglavu. Po natanko 50 m hoje sem ugotovil, da sem napravil ogromno napako, saj bi moral iti zraven Tomija, dokler sem še imel to opcijo. Vendar je ni bilo več. Ob spremstvu Markota, ki mi je nudil tako fizično kot mentalno pomoč, sem se komaj priplazil na vrh Malega Triglava. Tam pa so me ostali pustili in odšli sami proti vrhu Triglava, medtem pa sem imel jaz čas počivati. Takrat je bilo sonce neizprosno in nevarno hitro je zahajalo. Po približno uri in pol je iz Kredarice na vrh Malega Triglava prispel od jeze rdeč Tomi in v istem hipu tudi ostali. Mudilo se nam je. ZELO mudilo. In brž smo se odpravili proti domu na Kredarici, kjer so nas čakali ostali. Bilo je nevarno, saj nas je presenetil mrak na pol poti spusta. Na srečo vseh je bila ta večer polna luna, ki nam je osvetlila pot ravno dovolj, da smo videli, kam moramo iti, hkrati pa ravno dosti zakrila s temo prepad, ki je grozil ob poti. Vendar se je srečno izšlo in prispeli smo živi in zdravi do doma. Vzgojitelji so bili sicer malce pretreseni (zelo) in utrujeni, tako kot vsi. Sledila je večerja in kolikor jaz pomnim, eden najkrajših družabnih večerov, saj smo se vsi, kar se je dalo, hitro upokojili v postelje.
Naslednje jutro smo hitro vse spakirali in se pripravili na povratek v dolino. Peter je skupaj z eno od vzgojiteljic, ki ji prvi dan vzpon do vrha ni uspel, ponovno odšel na pot do vrha. Medtem pa smo ostali gnali pot pod noge in se začeli spuščati. Prišli smo nazaj hitro in utrujeno. Nato smo še nekaj 10 min čakali na Petra, in po njegovi vrnitvi smo se odpeljali proti kitajski restavraciji na zasluženo večerjo in nato domov.
Nedavni komentarji