V oktobru 2019 se bo zgodil težko pričakovani vzpon na Triglav. Ampak, naj vam najprej pojasnim, kako je do te ideje sploh prišlo. Prejšnje leto smo bili kot športna skupina vključeni v projekt Strokovnega centra in smo redno telovadili, športali, hodili na izlete… Tekom leta smo se v športnem zanosu velikokrat pošalili, zakaj ne bi poleg vsega, kar že počnemo, šli še na Triglav. Ko sem enkrat konec prejšnjega leta ponovno izrazil željo iti na Triglav, je padla skupinska odločitev in voila! Sedaj smo tukaj. Vendar o tem več, ko bo ta izkušnja mimo. Povem vam pa lahko več o tem, kar je že mimo, in to so priprave na Triglav.
Šmarna gora
Pohod na Šmarno goro je bil začetek naše dolge poti k fizični in mentalni kondiciji. Sam pohod ni bil nič posebnega. Seboj smo vzeli nahrbtnik, vodo, sendvič in dobro voljo – klasični paket za v hribe. Tura je bila sicer malce naporna, saj je bila “premierna tura”, vendar v primerjavi s tem, kar je sledilo, je bila pravzaprav po težavnosti: “še kar v redu”.
Pekel
Pohod v sotesko Pekel pri Borovnici pa je bil že za nekaj stopnic težji od Šmarne gore. Za veliko večino od nas je bila tukaj tudi prva izkušnja s pohodno potjo, ki so jo spremljali jeklenica in klini. Tomi nam je vsem prej dobro razložil uporabo varnostnega pasa in vrvi s karabini, ki smo jih potrebovali na poti. Od začetka do konca je bilo zanimivo, saj smo morali med drugim preplezati ogromne vlažne skale. Za vse nas je bila to zahtevna izkušnja, ki pa so ji kmalu sledili še drugi pohodniški podvigi.
Rašica
Le kako bi šli na najvišji vrh Slovenije, ne da bi prej osvojili nam najbližjega v Črnučah? Ravno zato, da opravimo s hribom pred domačim pragom, smo se nekega torka skupaj z Irmo odpravili na pohod oz. prej sprehod na Rašico. Za nekatere enostaven, za nekatere izziv, vsekakor pa koristen za vse. Pohod na Triglav terja tudi svoj delež telesne pripravljenosti, za katero pa je vsak trening dober.
Šmarna gora (drugič… ampak ne zares)
Tomi nam je že obljubil, da se bomo na Šmarno goro povzpeli tudi po ferati oz. pohodniški poti z jeklenico in klini. Vendar je na ta dan bilo vreme zelo slabo, zato smo se raje povzpeli na nek hrib sredi gozda in tam povadili hojo z varnostnim pasom in kako obiti nekoga, če se srečata.
Šmarna gora (zdaj pa zares drugič)
Potem pa je prišel naš sodni dan. Dan, na katerega smo se spet povzpeli na Šmarno goro, tokrat po ferati. Naj povem na začetku, da menim, da si tega ni noben tako predstavljal. Tako strmo. Vsi smo vedeli, da gre zares po tem, ko se Tomi ni smehljal med razlago. Bilo nas je strah, in menda je bilo tudi prav tako. Bila je najtežja izkušnja za nas do sedaj. Vendar smo vsi premagali strah in vsi uspešno prišli do vrha in nazaj.
Nedavni komentarji